Starše obveščamo, da se bodo učenci iz šole v naravi v Škofjo Loko vrnili z avtobusom ob 14:30. Dvajset minut prej bo avtobus počakal v Medvodah. Starši boste tudi telefonsko obveščeni.

Rdeča nit 4. dne je ADRENALIIIIIIIN. Manjka samo še naslov v Slovenskih novicah: »Učenci OŠ Jela Janežiča iz Notranjske pregnali vse medvede.«

Jutro smo pričeli z iskanjem sonca. Se še spomnite? Včeraj smo rekli, da se je skrilo v luknjo Velikega naravnega mostu. In res! Danes je prišlo ven na drugem koncu, kar je čisto nekaj običajnega za kras. Od vseh lepot čisto zaprepadeni je dopoldanski sprehod minil, kot bi trenil. Trkali smo tudi na vrata lovskega doma, vendar nam nihče ni odprl. Na vratih je pisalo: NE STOJ DOLGO PRED VRATI IN ČAKAJ, DA BO KDO PRIŠEL, KER TUDI TEBE ZDAJ NI DOMA. Sicer pa komu bi se ljubilo poslušati lovske zgodbice o pogumnih možeh Javornikov, ki se branijo pred krvosesnimi podlasicami žepne velikosti. Še posebno, ker nas čaka …….. pavza……… (ustvarjamo napetost) plezanje in zip line. Ko si pod vznožjem strašne stene, človeka kar zmrazi. Skoraj nič naravnih oprimkov, 73 stopinjski previs, nepredvidljiv apnenec, bleščanje sonca, …ja, nadčloveške sposobnosti so bile potrebne, da smo steno skoraj vsi osvojili. Problem je nastal, ker je nismo imeli po kom imenovati. Lahko bi ji rekli PP-jeva smer- pravi profesionalci. Za spust smo si izbrali, kot je za kras značilno, bližnjico. Zapri oči in skoči: zip line.

Za kosilo niso bila bikova očesa, ampak korenčkova juha, polpeti in pire. Tudi dobro in okusno. Malo pavze za zaspance in sledilo je veslanje. Kanuji nabrušeni, vesla ogreta, veslači pa…olimpijsko razpoloženi. Po parih podrtih rekordih na kratke proge in po vznemirjenih metrskih ščukah, ki baje plavajo po reki Rak, smo prizorišče zapustili. Zaradi glisiranja smo na brežinah naredili več erozije kot poplave v zadnjih letih. Na tiho smo odnesli kanuje in odšli na večerjo. Fižolova juha, primerna hrana za skupne spalnice in carski praženec s sladkorjem za večerni ples. Bil je lep večer, ki se ga bomo spominjali v tednih, ko pridemo domov…opis? Vse pa ni za starše…pss, pridite na pogovorne ure, bo Urša vse povedala:-)

Danes smo bili bolj “lokalni”, to pomeni, da smo se zadrževali okoli doma v krogu 500m. Kljub temu, da so bili na nebu edini oblački izpušni plini letal, smo dopoldne izdelovali bivake. Za vsak slučaj, nikoli ne veš, kdaj na Notranjskem udari voda in moraš kakšen dan bivakirat, ker te voda odreže od civilizacije. Tukaj pravijo: “vode je veliko, ali pa je ni.” Skratka, izdelali smo tri bivake. Enega v IKEA stilu (podnice pred vhodom), drugi je bil bolj priložnostni-montažni (samo streha med dvema skalama) in tretji tipični slovenski – z ograjo, kot da bo tukaj v tem pragozdu kdo prišel na obisk. Mogoče Bear Grylls ali Grizli Adams, da podasta oceno. Igrali smo tudi baseball. Luka je dosegel home run*, ampak ostaja z nami:-)

Kosilo ni sovpadalo s preživetjem v gozdu, kajti jedli smo zelo dobro govedino v omaki, torej si drevesni črvi lahko za kakšen dan oddahnejo. Sledil je počitek. Popoldne nas je Samo malce animiral z družabnimi igrami in nas podučil o gravitaciji. Poizkusili smo se v horizontalnih rotacijah po bregu navzdol. Streljali smo tudi z lokom, učitelj Damjan je zadel bulls eye**, zatorej je jutri za kosilo kitajska specialiteta.

Popoldne smo zaključili ob ognju. Vsi smo dišali po dimljenih klobasah, tako da vonj mlečnega riža ni bil nič kaj mlečen.

V večernem sprehodu smo iskali, kam se bo skrilo sonce. Morda pod Veliki naravni most reke Rak. Noben si ni upal pogledati na ono stran, morda jutri.

*   dosežena točka, pri kateri odbijalec s kijem zadene žogo tako močno, da ta poleti izven igralnega polja
** zadetek v sredino

Vstajanje- naporno, zajtrk- prijetno, pohod- naporno, kosilo-prijetno… če povzamemo današnji dan, bi lahko rekli prijetno s koristnim. Zjutraj še nismo vedeli, da bomo corn flex z jogurtom ter marmelado s kruhom do dobra izkoristili in to prav vsako kalorijo, ki smo jo dobili. Bi bilo dobro, da bi bilo jezera več, ker bi potem prej prišli do njega, ker že pot do razgledne točke se je vlekla…mislim, da nobenega ni imelo, da bi se vrgel noter. Lahko bi bil Samo tako prijazen, da nas bi peljal po  bližnjici, glede na to da vse reke na Notranjskem se nekje pojavijo, malo tečejo in nato po nekakšni podzemni bližnjici spet na plano nekje drugje. Za nas danes bližnjic ni bilo. Je pa zato kosilo izginilo kot reka ponikalnica. Pa ni čudno, saj so bili goveja juha, pečen krompir in piščanec pravi zaklad za prazne podzemne jame imenovane želodci. Po kosilo pa smo bili deležni tudi sladice. Pripravili so jo učitelji. Rekli so ji: počitek, 45min kalorij:-)

Popoldne smo pričeli z razvijanjem čutov. Najprej smo na odmor poslali oči. pot skozi gozd smo iskali s pomočjo vrvice. Prisluhnili smo zvokom iz gozda. morda je bilo slišati tudi medveda, ki jih tukaj okoli ni malo. Popoldanska malica je bila v obliki gozdnega piknika: čemažev namaz, oreščki in suho sadje. Sami gurmanski užitki, ki jih ne bi bili “fauš” tudi medvedu. Zato smo se v večernih urah najpogumnejši odpravili na medvedje krmišče. Nastavili smo mu ostanke naše večerje (jih ni bilo veliko, še sreča da imamo zelo izbirčne sostanovalce iz druge OŠ, ki ne vedo, kaj je dobra hrana) in nastavili kamero, ki beleži gibanje. Do četrtka bomo morali čakati na posnetke. Učiteljica Mija je povedala, da nas morda medved že kje opazuje, ampak je tako plah, da si ne upa blizu. Bomo videli. Veselimo se kaj bo prinesel jutrišnji dan. Čao mami in ati.