V okviru projekta Korak k sončku so učenci PP3A in PP3B 19. 2. 2025 obiskali petošolce na OŠ Železniki.

Najprej so nam učenci podarili simpatične knjigožerje. 😊 Potem pa smo se družili.

O dnevu so učenci povedali:
Nik: Z avtobusom smo šli v Železnike. Tam smo šli v OŠ Železniki.
Žan: Spoznali smo se s 5.a razredom v njihovi učilnici.
Luka: Njihovi učiteljici je ime Andreja. Tudi ostali so se nam predstavili. Zapomnil sem si Blaža in Nejca, pa Saro in še koga.
Gašper: Vsakemu od nas so podarili knjigožerja.
Jurij: Potem smo skupaj šli v njihovo multisenzorno sobo.
Gašper: Bili smo tudi tam, kjer imajo namizni tenis. Reče se družabna ali igralna soba.
Matic: Igrali smo tudi nogomet.
Boštjan: Nato smo pomalicali. Po malici smo šli na sprehod do Plavža.

Učenci so povedali tudi, kaj jim je bilo najbolj všeč.
Manca: najbolj mi je bilo všeč, ko smo bili v igralni sobi in smo z učenkami igrale namizni nogomet.
Tevž: všeč so mi bile igre v čarobni sobi. Igral sem se z učenko Saro, ki pa ni moja sošolka Sara.
Nace: najbolj mi je bila všeč igra »štrbunk«.
Gordana: všeč mi je bilo, ko sem se v čarobni sobi igrala igro Dobble.
Sara: najbolj mi je bilo všeč, ko sem igrala z dvema učenkama iz 5.a razreda Brainbox in Dobble.
Neža: najbolj mi je bilo všeč, ko smo se igrali pikado.
Ela: všeč mi je bilo, ko smo v igralni sobi z učenkami 5.a razreda igrale namizni tenis in pikado.

Vsi: Učenci 5. a so nas pospremili do avtobusne postaje. Od tam nas je avtobus odpeljal nazaj v Škofjo Loko. Imeli smo se super. Uživali smo. Komaj čakamo, da nas 5. a obišče na naši šoli!

Dragi domači! 

Dan smo pričeli z jutranjo telovadbo.

Po zajtrku smo se odpravili na bližnje tekališče in se preizkusili v tekaških spretnostih in sposobnostih. Nasmejani in zadovoljni obrazi so tisto kar šteje.

Popoldan je potekal v znamenju spoznavanja fosilov in fosilnih ostankov v okolici doma. Od tu tudi izvira ime Trilobit. Izdelali smo odlitke in jih pobarvali. Večer pa smo preživeli ob igranju družabnih iger v telovadnici.

Imamo se lepo. Če bo tako še naprej, sploh ne pridemo domov 🙂